»Zase lahko največ naredimo sami«

Ambasadorka Zlate mreže

»Zlata mreža starejšim zelo veliko pomeni. Ko se nam pridružijo na kakem dogodku in spoznajo, da je to mreža dobrih, pozitivnih in sončnih ljudi, se hitro odprejo. Z velikim veseljem sodelujem z njimi kot ambasadorka. Res je čudovito, ko se povezujemo z društvi upokojencev in odpiramo kotičke Zlate mreže po Sloveniji. Na teh poteh ugotavljam, da je veliko ljudi v stiski, nekateri so popolnoma nebogljeni. Zato v Zlatih kotičkih načrtujemo individualne in skupinske terapevtske pogovore,« napoveduje Martina Kralj.

 

Kar pogost stereotip je, da so starejši ljudje šibki, ubogi in pomoči potrebni državljani. Še dobro, da so med nami številni posamezniki, ki ta stereotip odločno razbijajo. Med njimi je tudi Martina Kralj, ki pravi, da lahko zase največ naredimo sami.

Nasmejana Belokranjka je kot vzgojiteljica ob delu doštudirala defektologijo. Z možem je vrsto let živela v Vrhu pri Višnji gori, po njegovi smrti pred petimi leti se je preselila v Ljubljano. Letos bo dopolnila 85 let.  V življenju sprejema vse, kar ji je namenjeno: »Pogosto so izkušnje, ki se nam zdijo negativne, bolj pomembne kot tiste, ki nas uspavajo z dobrimi učinki. Prilagodila sem se novi situaciji, v Ljubljani so vse stvari, ki jih potrebujem, bolj pri roki. Kupila sem stanovanje polno sonca, z razgledom na zelenje in vrvež na ulici.«

Vso svojo poklicno pot, 36 let, se je kot defektologinja ukvarjala s prizadetimi otroki, večinoma v Centru Janeza Levca v Ljubljani. »To delo mi je resnično v celoti izpolnilo življenje. Poklic defektologa je celosten in ustvarjalen, poln ljubezni in čustev. V kolektivu smo imeli vsi zelo lepe odnose in delo me nikoli ni utrujalo. V pokoj sem šla zato, da sem mladim prepustila svoje delovno mesto,« se spominja. Trdno verjame, da vsak človek pride na svet z določeno nalogo. Zato se po upokojitvi ni oddaljila od svojega poslanstva, ohranila je stike s številnimi »svojimi« otroki in njihovimi straši in jim še naprej pomagala. »To je bilo dobro tudi zame, da se nisem naenkrat čutila odrezane od vsega. Ko lahko pomagaš ljudem, čutiš lepoto življenja v malo drugači obliki,« pravi Martina Kralj.

Ohranimo dobro, zavrzimo slabo

V okviru projekta Starejši za starejše je v Društvu upokojencev Višnja gora več kot deset let delala kot prostovoljka: »Z leti res pridobimo veliko dobrega: modrost, izkušnje, znanje – a hkrati s sabo iz preteklosti prenašamo tudi slabe vzorce, navade in razvade.« Najbolj učinkovito se ji je zdelo težave svojih varovancev začeti reševati na sprehodu v naravi. »Ko smo šli ven, smo preusmerili misli in hitro je stekel prijeten pogovor. Pogosto smo se pogovarjali o naravi, o rastlinah, o kateri so številni varovanci veliko vedeli in smo našli skupno točko. Od tod ni bilo daleč do zbližanja, ljudje so se mi zaupali in običajno smo skupaj našli rešitev za njihovo težavo,« opisuje gospa Martina.

Prepričana je, da si vsakdo lahko pomaga sam, le nekateri potrebujejo malo spodbude. »Ob odhodu sem vedno rekla, naj me pokličejo, če bodo kaj potrebovali, nisem jim vsiljevala termina naslednjega obiska,« se spominja svojih prostovoljskih izkušenj. Meni, da je prostovoljec na vrsti za pomoč šele takrat, ko varovanec zaprosi zanjo.

 

Ko se prebudi veselje

V težkem obdobju svojega življenja, ko je sama potrebovala pomoč, se je po sinovem nasvetu udeležila neke delavnice. Tam se je srečala s tibetanskimi vajami, ki ohranjajo energijo, moč in vitalnost ter upočasnjujejo proces staranja. »Med izvajanjem vaj se energijske poti usmerjajo po našem telesu, telo se razstruplja in pomlajuje,« razlaga in pravi, da so njej zelo pomagale, saj se je takoj počutila veliko bolje. Vaje namreč vplivajo na telo, dušo in duha. »Ostali udeleženci delavnice so me spodbudili, naj sama organiziram delavnice. Izvajala sem jih brezplačno in brez reklame. Rekla sem si, če bodo čutili mojo energijo, me bodo že našli. In so me res, to sem delala kar 18 let,« se spominja.

Delavnic so se večinoma udeleževale starejše ženske. »Tibetanske vaje imajo zelo blagodejen učinek, ki spodbuja prožnost telesa, ohranja mišično maso, telo očisti in odpira duha. Posebno dobro delujejo na zaspanost, utrujenost, brezvoljnost… Številne ženske so mi rekle, da so po moji delavnici čisto drugačne, bolj živahne, predvsem pa se znajo bolje prilagajati življenju. Najbolj pa me veseli, da sem v številnih ljudeh uspela prebudit veselje do sebe,« se nasmehne.

Kaj Martina Kralj svetuje osebi, ki je v stiski? »Ko ste v stiski, se najprej ustavimo, globoko zadihajmo in ozavestimo, kaj se dogaja. Vprašajmo se, kako si lahko sami pomagamo. Ko imamo težave, ki ne zahtevajo takojšnje medicinske pomoči, recimo prehlad, glavobol, utrujenost… se najprej zazrimo vase in si skušajmo pomagati sami, morda z naravnimi zdravili, čaji. Če to ne pomaga, gremo seveda k zdravniku. Predvsem pa: ne zganjajmo panike in pazimo, da si ne nakopljemo preveč skrbi. Zdi se mi, da 95 odstotkov ljudi v Sloveniji v vsakem trenutku nekaj boli. A ko se pogovarjamo in razmišljamo o bolezni, naš um v podzavest pošlje informacijo o bolezni. O bolezni se torej pogovarjajmo, kolikor je potrebno, da dobimo pomoč, sicer razmišljajmo in se pogovarjajmo o prijetnih stvareh,« svetuje in doda, da se starejši vse preveč pogovarjajo o preteklosti: »«Živimo v sedanjosti, za ta trenutek, ne obremenjujmo se preveč s preteklostjo.«

 

»Zjutraj se najprej objamem«

Tudi sama gleda na življenje s sončne strani. »Zjutraj, še preden odprem oči, se objamem, se nasmejem sama sebi in si povem, da se imam rada. Pomislim, da bo lep dan. Nato naredim nekaj osnovnih vaj raztegovanja, tudi tibetanske. Šele nato sledi dnevna rutina. Vstajam zgodaj, med peto in sedmo uro zjutraj je narava najbolj bogata z energijo. Najprej odprem okna in prezračim stanovanje,« opisuje svoja jutra. Živi sama in pravi, da je trenutno v obdobju, ko si pogosto želi biti sama, da ima čas zase, za branje, izobraževanje, izpopolnjevanje. Prikliče si lepe misi in se pogosto pohvali za nekaj, kar je dobro naredila. Rada pa gre tudi v družbo, kjer pogosto reče: »Dajmo se raje kaj lepega pogovarjat!«

Za konec doda praktičen nasvet za zlato generacijo: »Z malenkostmi lahko naredimo svoje življenje bolj prijetno in varno. Denimo, za vsakdanje opravke si omislimo nahrbtnik ali torbo z širokim dolgim pasom, ki ga namestimo okoli vratu, da imamo torbo pred seboj. To je bolj praktično, roke imamo proste, pa še pred krajo bomo bolje zaščiteni. In ne pozabimo na zložljiv dežnik! Pomembno je poskrbeti za svojo varnost. Ko je bila Ljubljana pred kratkim vsa zaledenela, sem bila štiri dni doma, da se nisem izpostavljala nevarnosti padca. Tudi ko vidim starejše, ki prečkajo cesto, kjer se ne sme, se vprašam, le kam se jim tako mudi, da se spravljajo v nevarnost.«

 

Tekst in foto: Sergeja Širca